Stik s seboj in zadovoljevanje naših potreb

Trenutek popolne izgubljenosti misli, finančne skrbi ali kaj si o meni mislijo ljudje … To so situacije, pri katerih občutimo, da je vsega preveč. Vendar pa imamo ljudje sposobnost, da se naslednjo minuto lahko oddaljimo od vseh teh misli in se nekako zbudimo, kar imenujemo sedanji trenutek, kjer je naše samozavedanje na najvišji ravni. Tovrsten stik s seboj nam omogoča manjše doživljanje stresa, varuje naše zdravje in dviguje naše razpoloženje.

Nevroznanost razkriva, da ljudje »postanemo to, na kar največ usmerjamo našo pozornost«, saj sej naš živčni sistem spreminja na podlagi naših izkušenj, kar imenujemo »plastičnost možganov«. Naše vsakodnevno življenje je težavno, saj lahko ogromno pozornosti ujamejo medijsko bombardiranje, stres, večopravilnost in procesi, ki pripeljejo do nastanka čezmernega osebnega stresa, občutkov tesnobe, depresije in travm, ki nam še dodatno otežujejo koncentracijo. Stik s seboj nam omogoča, da uravnavamo svojo pozornost tako, da posrkamo kar se da največ iz življenjskih izkušenj, medtem ko zreduciramo vpliv škodljivih. Stik s seboj oziroma samozavedanje je mentalna mišica, ki jo kot vse drugo lahko natreniramo. Naša pozornost je naša last, pri čemer bi moral biti naš cilj, da ne dovolimo vsakomur, da nam odvzame našo pozornost brez našega privoljenja.

Trening za okrepitev ne potrebuje ravno meditacije, ampak da večkrat na dan svojo pozornost nežno pripeljemo v središče, izostrimo fokus in opazujemo, kaj se npr. dogaja v našem telesu. Ob teh priložnostih lahko opazimo, kako polna misli, skrbi in stresa je naša glava, ter si tako omogočimo ta vrvež umiriti.

Vsi ljudje smo motivirani slediti svojim željam in zadovoljevati svoje potrebe, saj so želje po teh neizogibne. Stik nam omogoča, da se bolje zavedamo svojih želja in potreb ter tega, katere misli in občutke ob tem doživljamo in kako jih bolje zadovoljevati ter sebe sprejemati.

Biti v stiku s svojimi željami so trenutki, ko vemo, kako se za kaj odločiti, kaj lahko prosimo oziroma zahtevamo, kako sledimo svojemu cilju oziroma pri čem vztrajamo. Če okolica podpira naše zahteve, to povzroči ugodno počutje. Če nas prijatelji ali celo družina v naših željah ignorirajo, nas ti zavračajo oziroma dajejo občutek, da naše želje ne štejejo ali so celo sramotne, je normalno čutiti, da je z nami nekaj narobe in da je bolje svoje želje skriti in potlačiti. Začetki teh občutij segajo v našo izvorno družino in izkušnje, kako so se naši starši odzivali na naše želje. Ostanki teh dogodkov so shranjeni v naših možganih v obliki čustvenega, socialnega in somatskega učenja. Rezultat tega se kaže z občutki, katere želje so dovoljene, katere interpretiramo za sramotne in jih moramo zanikati.

Psiholog Rick Hanson razlaga, da imamo vsi ljudje tri osnovne potrebe: potrebo po varnosti, potrebo po zadovoljstvu in potrebo po odnosu. Vendar, ko posameznik pomisli na potrebe in želje, lahko ta občuti veliko sramu, čeprav so te del nas. Iskreno lahko zatrdimo, da ima vsak posameznik običajne človeške potrebe, kjer se zdravo telo in um kažeta kot posledica oskrbljenih potreb. Ko nam uspe poskrbeti zase, občutimo polnost in uravnoteženost. Naše telo in um preideta v tako imenovano stanje počivanja oz. odziven način delovanja. Telo v tem času hrani svoje vire ter se napolni in popravi škodo, ki jo napravi stres. Človeške misli so takrat obarvane z občutkom miru, ljubeznijo in zadovoljstvom.

Na drugi strani trenutke nezadovoljenih potreb občutimo kot primanjkljaj ali nekakšno motnjo. Tok naših misli in telo sta v reaktivnem načinu delovanja, ko so imunski, hormonski, kardiovaskularni in prebavni sistemi vrženi iz svojega normalnega delovanja. Misli strahu, obupa, frustracije in bolečine se pojavijo in sporočajo, da potrebujemo za povrnitev dobrega počutja varnost, zadovoljstvo in povezanost. To stanje bolje poznamo pod imenom stres, distres in nefunkcioniranje.

Ustvarjeni smo tako, da večino časa zadovoljujemo svoje potrebe v odzivnem načinu delovanja, kjer nas vsake toliko časa stresejo kratki intervali stresa in potem povrnitev v normalno delovanje. Reaktiven način delovanja nas izžema, medtem ko nas odziven način gradi in omogoči, da rastemo. Tovrsten način delovanja, ki ga na kratko poznamo pod imenom stres, se je v nas razvil kot kratkotrajna rešitev za nenadne grožnje po »preživetju«. Ljudje ga nikakor ne posedujemo, da postane naš način življenja.

Kako so se v našem otroštvu odzivali na naše zahteve in potrebe, močno zaznamuje, kako z njimi ravnamo v odraslosti. Stik s seboj nam omogoča, da začutimo svojo bolečino, praznino ali neslišanost ter prepoznamo, kaj potrebujemo v tem trenutku in spremenimo naš odnos do svojih potreb. Spremembe so del našega življenja in ljudi; za nas so najdragocenejše tiste, ki prihajajo iz nas samih.