V partnerski zvezi je zdravo, da imamo pozitivno naravnanost za razreševanje prepirov oziroma, da želimo nekaj rešiti, kar predstavlja korak na bolje, da se bo izboljšalo. Zanimivo je, da tehniko oziroma način, kako se prepiramo…

V partnerski zvezi je zdravo, da imamo pozitivno naravnanost za razreševanje prepirov oziroma, da želimo nekaj rešiti, kar predstavlja korak na bolje, da se bo izboljšalo. Zanimivo je, da tehniko oziroma način, kako se prepiramo, že kot otroci dobimo od doma. Tudi naši starši so od nas zahtevali, da smo se v primeru prepira z bratom ali sestro sami o težavi pomenili med seboj, kar že predstavlja način reševanja prepira.

Pogosto lahko od koga slišimo želje, kot so »samo da se ne bi prepirali, imejmo se radi«. Tukaj je dejstvo, da konflikti znotraj družine so in so nekaj, česar se ne bi smeli bati ali izogibati ali še slabše: preprečevati, da do njih sploh pride. Če prve lekcije reševanja in načine, kako se prepirati, dobimo od doma, potem že zgodaj dobimo osnovo za reševanje konfliktov v odraslem življenjskem obdobju. Realnost je, da ob konflikte in prepire ne naletimo samo v domačem družinskem okolju, ampak tudi v socialnem krogu prijateljev, znancev ali v službi. Dejstvo je, da nas sposobnost pozitivnega soočanja s konflikti pripravi na uspeh odnosnega načina življenja.

Zakaj določeni pari uspešno preživijo nevihte prepirov ter ob tem uspejo ostati spoštljivi in ohranjajo integriteto posameznika, drugim parom pa ne uspe? Raziskave kažejo, da si ti pari, ki »se znajo kregati«, omogočajo, da te neljube situacije poglobijo in utrdijo partnerski odnos. Pomeni, da nam pravilen način prepira in razreševanje prepira lahko omogoča izboljšanje odnosa s partnerjem.

Komponenta, ki v osnovi naredi prepir produktiven za partnerja in pomaga napraviti epilog, je sposobnost odpuščanja. Medpartnerska sposobnost odpuščanja je tista, ki zmanjša jezo, prezir in stres med njima ter hkrati ohranja duševno zdravje obeh in zvišuje nivo medosebnega zadovoljstva.

Odpuščanje lahko v odnosu pokažemo na več načinov: neverbalno z objemom, pri čemer tako pokažemo, da nam je žal. Tistemu partnerju, ki se kesa, lahko drugi pokaže z minimaliziranjem v smislu »saj nisi naredil tako hudo/slabo«. Pogojno odpuščanje poznamo v smislu »odpustim ti, če spremeniš vedenje, ki me moti«. Globlje odpuščanje prihaja pri partnerskih zvezah po globokem pogovoru o prepiru in o tem, kako ta vpliva na najino zvezo in naju. Zadnja oblika odpuščanja je eksplicitna oblika »odpustim ti«.

Raziskave kažejo, da daljši, kot je zakon, dlje zakonci potrebujejo za odpuščanje. Raziskovalec odnosov John Gottman v svojih raziskavah navaja, da je 69 % prepirov med partnerji ponavljajočih.

Odpustitev nekomu je integralni del vsakega efektivnega zaključenega konflikta in pri tem ločimo med pravim in prisiljenim odpuščanjem. Do t. i. psevdoodpuščanja pride takrat, ko pride do skupne odločitve po potlačenju konflikta, torej nerazrešitvi in ignoriranju situacije. Značilni stavki teh situacij so »pojdiva naprej, nikoli naprej, ne omenjajva tega«. Precej človeško mikavno je, da je preprosto pomesti težave pod preprogo. Težava takšne dinamike je, da pogosto udari nazaj in je tako kontraproduktivna. Če se ne pogovoriva, ni razrešitve, dogovora, sporazuma ali odpuščanja.

Vedno, ko pridemo do razkola, smo sami kot partner postavljeni pred odločitev: ali sklenemo kompromis do nekoga ali za stvar, za katero čutimo močno zavezo, ali pa poskušamo obdržati partnerja navidezno srečnega. To pa je močan vzrok in vzgib, zakaj se toliko ljudi odloča za »navidezno odpuščanje«. Težava nastane, ko ljudje zaradi »ljubega miru« utišamo prepir, to privede do ponavljajočih se in veliko hujših prepirov, ki posledično zmanjšajo ljubezen, spoštovanje in odnos posledično trpi.

Uspešno razreševanje teh težkih situacij vedno temelji na dejstvu, da ženska ali moški v zvezi nista ujetnika trenutne jeze, žalosti ali osramočenosti. Vsakdo izmed njiju lahko kadarkoli v odnosu prevzame odgovornost in izbere v trenutku napetosti humor, prijaznost, saj tako posameznik izbere možnost odnosa in omogoči razreševanje situacije. Na drugi strani hkrati prepreči zoženje možnosti za optimalen izhod iz situacije.

Partnerji se zelo preprosto zapletejo v na videz večno ponavljajoče se konflikte. Humor, prijaznost in hvaležnost so za zvezo tisto, kar omogoča, da lahko uvidita sestavo in strukturo filma, ki se ponavlja pred njunimi očmi. Če ostanemo razumevajoči z drugim, si omogočimo, da pravi čas začutimo stopnjevanje napetosti, kako se lahko ta iskrica hitro razplamti v celoten požar, kako lahko miren pogovor nenadoma eksplodira v napačno smer ter imamo občutek, kot da se najin vlak iztirja. Vidimo lahko, kako se najini prepiri končajo. Tako lahko uspešneje zaključujemo nesoglasje.

S sočutjem do sebe si lahko v partnerski zvezi zgradimo zemljevid najinih prepirov, kar pomaga, da jih bolje razumemo in jih lažje rešujemo. John Gottman pravi, da je 31 % tistih, v katere je vredno vlagati in poskusiti razrešiti, pri čemer pa je uspešno soočanje v teh trenutkih odgovornost in odločitev vsakega partnerja, saj sta za zavezujočo zvezo potrebna oba.

Staš