Samozavest – kaj jo povzroči?

Kako postati notranje stabilen oziroma trdnejši, da nas pogovor ali interakcija s človekom ne vrže »iz tira«?

Prav to je želja, ki jo ljudje pogosto zasledujemo. Sprašujemo se, kako to, da je nekdo tako neomajen in miren, medtem ko na drugi strani lahko pogosto vidimo drugega, da pade iz notranje harmonije. Kje je razlika in kako to, da sploh nastane?

Začetki naše notranje trdnosti segajo pravzaprav v naše biološke začetke, in sicer v rano otroštvo. Tam se do našega prvega leta med otroki in starši dogaja nešteto kratkih stikov. Ta pozitivna in opogumljajoča vedenja staršev povzročijo, da se tudi otroci počutijo sposobne in srečne.

Socialna nevroznanost nam kaže, da se te izkušnje vtisnejo v otrokov živčni sistem in ga opremijo z resursi, potrebnimi za povezanost. Ta proces učenja poteka od otroštva v odraslo dobo, ko pomembno vlogo poleg staršev igrajo sorojenci, sovrstniki, učitelji, nadrejeni, prijatelji in ljudje, s katerimi se ne razumemo. Če ta proces poteka dobro, mlad odraščajoč človek pridobi občutek, da nekdo zanj skrbi, razvije občutek vrednosti in zaupanja vase, ki mu pomaga z izzivi.

Na drugi strani so posamezniki, ki so v odraščanju imeli preveč neodobravanja in zavrnitev ter dobili premalo opogumljanja in podpore, razvili manko zaupanja vase, postali preveč kritični do sebe, krhki in manj duševno odporni.

Jedro besede samozavest pomeni imeti zaupanje ali vero. Če so ljudje okoli nas zaupanja vredni, razvijemo do njih zaupanje in vero, da smo vredni. Če pa naša okolica ne daje zaupanja, je popolnoma normalno, da človek razvije občutek nezadostnosti, ohranja dvom vase in celo sram. To še posebej drži za naše otroštvo, ko smo hkrati najbolj odvisni od drugih in negativne izkušnje okolja na nas najbolj škodljivo vplivajo. Biti odvisen od naših najbližjih lahko na prvo žogo zveni kot šibka lastnost, vendar je dejansko naša moč. Pomislimo, ljudje so ogromno dosegli, ko so bili odvisni drug od drugega – otroci od staršev, mož od žene, družine od skupnosti itd.

Fizično je naše življenje odvisno od zadovoljive količine zraka, vode in hrane. Hkrati pa ljudje oziroma otroci potrebujejo tudi kakovostne odnose, ki so prepojeni z empatijo, skrbno vzgojo in ljubeznijo. Naša biološka narava potrebuje začutiti, da smo vredni in za nas nekdo skrbi – da smo vredni te starševske skrbi. Naša duševnost je zgrajena od spodaj navzgor, to pomeni nešteto odnosnih izkušenj prvih let našega življenja, ki predstavljajo naš temelj – te tvorijo sistem navezanosti. Človekov sistem navezanosti predstavlja implicitni spomin, ki ga oblikujejo naši zgodnji odnosi s starši.

V primeru, ko so z otrokom vzgojitelji uglašeni, odzivni in ljubeči ter zagotavljajo zadovoljiv odnos, takrat njihovi otroci razvijejo varno navezanost. Ti ljudje imajo občutek, da so ljubljeni, vredni in imajo močne sposobnosti, da se pomirijo in uravnavajo svoje počutje. Sposobni so ponotranjiti svoje pozitivne izkušnje odnosa z vzgojitelji, raziskovati svet, prenašati separacije in okrevati po razočaranju. Sproščeno sporočajo, kaj čutijo, izražajo svoje potrebe in globoko v sebi imajo občutek, da so njihove potrebe po povezanosti zadovoljene – so samozavestni.

Otroci, katerih starši so pogosto (čustveno) nedostopni, nesočutni, hladni, odklanjajoči, kaznujoči ali zlorabljajoči – ti imajo večjo verjetnost, da postanejo nevarno navezani. Skupno jim je, da se počutijo nevredne in neustrezne ter niso prepričani, ali ljudem okoli sebe zares kaj veljajo. Pogosto dvomijo o pristnosti sočlovekove zanesljivosti, podpornosti in zaupnosti. Posledično do svoje okolice in drugih ohranjajo varno distanco in ne pričakujejo preveč od njih. Zaradi odnosa do njih zmorejo do sebe razvijati manj sočutja, kar pomeni, da so ponotranjili zavrnitve drugih. Rezultat tega je, da imajo manjšo duševno odpornost in slabše razvit mehanizem za regulacijo stresa.
Plastičnost našega živčnega sistema je sposobnost, da se naše telo prilagodi slabim izkušnjam v odnosih, prav tako tudi, da omogoča celjenje in rast iz pozitivnih izkušenj v medosebnih odnosih.

Ljudje se napajamo od odnosov, pri katerih nam okolica izkazuje iskreno skrb do nas. Občutek skrbi najdemo v različnih oblikah z drugačno intenziteto: občutek vključenosti, da smo videni, cenjeni, všečni in ljubljeni. V vsaki izmed teh izkušenj je priložnost, da začutimo skrb nekoga. S časom lahko te ponotranjene izkušnje postanejo baza za našo varno navezanost.

Vsak dan lahko najdemo majhne trenutke, v katerih druga oseba do nas izkazuje zanimanje, prijaznost, hvaležnost, empatijo, spoštovanje in ljubezen. Treba je le zavestno prepoznati te trenutke in jih v sebi ohraniti še nekaj dihov. To so lahko le kratke in mile sekunde ter minute ali pa močnejše izkušnje, ko v odnosu s partnerjem občutite globoko bližino. Z izkušnjo za izkušnjo, s sinapso za sinapso lahko razvijamo svoje zdravo jedro, polno občutkov vrednosti, všečnosti in ljubezni – trdno podlago za realno samozavest.