Staranje in naši možgani
Možgani so socialni organ, ki se nenehno dopolnjuje v odnosu do drugih ljudi skozi vse življenje.
Zmotno je mišljenje, da upad kognitivnih sposobnosti predstavlja našo usodo in vseživljenjsko propadanje ter počasno umiranje našega centralnega organa. Sodobne nevroznanstvene raziskave so pokazale, da so možgani hitro adaptivni, saj nevronske mreže označujejo za občutljive in odvisne od sprememb. Pomeni, da te povezave v mreži možganov ostanejo plastične skozi vse življenje. Beseda plastičnost posplošeno pomeni sposobnost spremembe živčnega sistema glede na izkušnje. Možgani se vedno oblikujejo in spreminjajo v odnosih do drugih ljudi, še posebno do drugih posebnih ljudi, kot so na primer naša družina, prijatelji in drugi. Za posameznika je pomembno, da se zaveda tako svojih sposobnosti kot sposobnosti spreminjanja samega sebe. Če to velja za mladega človeka, za človeka odrasle starosti, srednje odraslosti ali pozne odraslosti, to vsekakor velja tudi za starajočega se človeka. Pozna odraslost je pomemben čas, kjer je nujno ohranjati in razvijati tudi druge možganske sposobnosti.
Človek je socialno bitje, sposobno sprememb v smislu uvajanja novih hobijev, učenja novega tujega jezika ali sklepanja novih prijateljskih zvez, pri čemer se z vsakim takšnim dejanjem zgodijo nevrološke spremembe v sestavi naših možganov. Da se nečesa privadimo, naučimo ali spremenimo vedenje, se mora kopica nevronov na novo povezati in posledično nastanejo nove nevronske poti. Možganska znanost pravi, da je za starajočega se človeka smrtno nevarna odnosna izolacija – od drugih ljudi, pomembnih življenjskih odnosov in vseživljenjskega vzpostavljanja novih ter ohranjanja starih prijateljstev ali odnosov. Ti človeku povzročajo ne samo dobro počutje, ampak ohranjajo adaptivno kondicijo možganov oziroma sposobnost našega centralnega sistema za vseživljenjsko spreminjanje. Znanstveniki na področju psihonevroimunologije – področja raziskovanja povezav med človekovim umom, možgani in telesnim zdravjem – v svojih raziskavah poročajo, da so povezave med zdravjem in socialno povezanostjo najdoslednejše.
Vseživljenjska sposobnost za prilagajanje okoliščinam, sposobnost adaptivnosti in fleksibilnosti za posameznika pomeni, da ohranja fizično, intelektualno in medosebno stimulacijo. Pogosto vidimo, kako se človek začne zapirati vase ali se odtuji od drugih. Ti ljudje so lahko naši prijatelji, sodelavci, člani ožje družine in tako dalje. Nevroznanost pa svetuje, da bi moral vsak, ne glede na starost, ostati aktiven, vključen in si postavljati izzive do meja svojih sposobnosti. Če človek vztraja in živi polno življenje v odnosih, tedaj sam sebe trenira v adaptivni sposobnosti svojih možganov. Ti potrebujejo, da jim sporočamo, da se še vedno morajo razvijati, spreminjati in ostati aktivni! Trening za ohranjanje zdravih možganov v pozni odraslosti in naprej, torej da polno živimo odnosno življenje, pomeni povezovanje, sklepanje in tudi zapuščanje. Ti dejavniki predpostavljajo človekovo dobro mentalno zdravje in na podlagi stališča nevroznanosti tudi zdravje naših možganov. Povezujmo se in krepimo svoje možgane celostno.