Naš vsakdan na avtopilotu
Naši dnevi so bili vedno polni opravil, vendar je zadnje čase moč opaziti, da smo postali že kar ekstremno zasedeni posamezniki, ki z raznimi seznami in opomniki na mobilnih telefonih poskušamo obvladovati svoj urnik.
Slednji nas opozarjajo, da imamo čez 15 minut sestanek in da moramo do 15. v mesecu nujno dokončati projekt oz. delovno nalogo. Hja, to je današnje življenje bi lahko ravnodušno rekli in pri tem začutili kar nekaj nemoči, saj ne moremo storiti »nič drugače«. Takšna ali drugačna dnevna opravila so že od nekdaj krojila naša življenja, vendar kljub temu lahko dobimo občutek, da so dnevi od ponedeljka do petka podobni nekakšnemu tekmovanju, kjer se posameznik trudi izpolniti dnevne zadolžitve. Takšno življenje je eno veliko garanje in na koncu dneva se sprašujemo, kaj pa jaz? Kdaj bo čas zame? Kdaj bom lahko počel stvari, ki me veselijo, kdaj se bom lahko sprostil? Kdaj bova lahko z ženo našla čas za pogovor ob dobri večerji? Kdaj bom našel prosto uro za svojega sina, ki si tako želi z mano igrati košarko!
Včasih nam za te trenutke v življenju preprosto zmanjka časa. Med tem se tolažimo in prepričujemo, da bo med vikendom čisto drugače. Tedaj bomo zares zaživeli in počeli natančno tisto, kar smo si med tednom želeli. Teden tako postane nekaj, kar si želimo, da bi čim hitreje minilo. Vendar med ponedeljkom in petkom je toliko pretečenega času, ki ga ljudje prepogosto preživimo kar po nekakšnem avtomatizmu. Zjutraj se vstanemo, umivamo zobe in telo, pripravimo in pojemo zajtrk brez, da bi se zavedali, da današnji dan ni ponedeljek ampak torek. Pogosto slišimo besede, da smo kar na avtopilotu oziroma, da se predamo svoji tedenski rutini in gremo tako preprosto lažje skozi dan dokler ne pride »naš čas«. Če je takšen način preživljanja tedna naša zavedna želja je to sprejemljivo. Težava nastane, ko živimo dan v napol prebujenem stanju in se počutimo popolnoma izoliranega od ostalih ljudi ne, da bi se tega zavedali. Vendar ali je takšno življenje tisto, kar si želimo? Lahko se zalotimo, da sebi postavljamo vprašanja ali je to to? Ali smo sploh srečni? Čutimo, da je velik razkorak med tem, kako se nam odvija vsakdan in temu, kako bi želeli, da bi živeli. Vendar, kako pa lahko postanem bolj srečen, ko pa imamo toliko obveznosti?
Strokovnjaki na tem mestu priporočajo, da osredotočimo pozornost nase, na svoja čutenja in pozitivne dogodke, za katere smo lahko hvaležni. Človek se lahko hitro vpraša, zakaj bi polagali zavestno pozornost na vsakodnevne rutinske dogodke in temu, kako se ob njih počutimo, če so rutinske narave? S tem, ko postane vožnja z avtobusom nujno zlo, se ljudje radi »odklopimo« in svoje umisli usmerimo drugam, medtem, ko ta dejavnost še vedno traja. S tem nam pade nivo pozitivnega razpoloženja, saj vožnja postane nič posebnega in nam posledično ne prinaša nobene posebne sreče. Ključ do bolj polnega življenja je, da sredi največje mestne gneče na avtobusu opazujemo, kakšen vpliv ima okolica in dogajanje na naše telo ter čustva. Osredotočimo se na svoja občutja in si ne dovolimo, da bi nam misli, želje, komentarji, opazke kar letele vsepovprek po naših možganih. Raje poskusimo opaziti vsako misel ali občutek in s tem ostanemo nekaj trenutkov, da ga bolje začutimo. Tako lahko bolje izkoristimo naš šesti čut, kjer nam telo preko občutkov dejansko sporoča mnenje o situaciji, v kateri se nahajamo. Na podoben način sebi omogočimo, da preprosto ne gremo skozi neko dogajanje, ampak ga naredimo bolj našega – osebnega in smo tako bolj v stiku s samim seboj ter okolico. Tako sebe ohranjamo v sedanjem trenutku in nas in nas ne odnaša v avtomatizem. Čutenja nas ohranjajo žive in nas kot vrsto delajo posebne.
Izključite svojo aplikacijo avtomatizma, odložite dnevno sanjarjenje v gneči in se posvetite trenutku tam in sedaj. Tako boste lahko v polnosti zaživeli in bili v stiku s seboj, kar se bo na zunaj kazalo v obliki sreče.