Uporno mladostništvo
Ob besedi mladostništvo odrasli marsikdaj pomislimo na nepredvidljivo, eksplozivno, naporno,…
Izsledki nevroznanosti in mladostniške razvojne psihologije pravijo, da je za zdrav razvoj mladih bistveno, da mladostnik in odrasli vzgojitelji spoštujejo oz. upoštevajo čustveni svet adolescentov, njihovo željo po vključevanju v različne socialne kroge, iskanjem in ustvarjanjem novih izkušenj novosti in kreativnega raziskovanja. Ena oblika funkcionalnega vedenja mladostnikov je iskanje novosti, ki ga odrasli pogosto prepoznamo kot upiranje oziroma uporništvo. Mladostniško upiranje, ki ga lahko poimenujemo kot »premikanje meja« je normalno vedenje, ki se navzven odraža na dva načina. Odrasli populaciji je najbolj poznana predvsem destruktivna stran uporništva. Ta se na primer kaže s primeri prehitre vožnje z motorjem ali z uživanjem alkohola oziroma drugih substanc. To so vedenja, ki jih starši ter drugi vzgojitelji poskušamo nadzorovati in mlade obvladovati z namenom, da bodo lahko normalno in predvsem zdravo odraščali. Obstaja tudi konstruktivna stran uporništva, kjer lahko z zavedanjem o moči in krhkosti mladostniškega uma najstnika podpiramo pri njegovem kreativnem iskanju novih poti. Tako lahko odrasli pripomoremo k poklicnem ali, kako drugače profesionalnem razvoju adolescenta, kot je že človeštvo storilo mnogokrat in posledično so številni mladi pomembno zaznamovali umetnost, tehnologijo in glasbo modernega sveta. Obdobje mladostniških let in zgodnjih dvajsetih je čas velikega potenciala in konstruktivne moči – če jo odrasli zmoremo prepoznati in pomagati, da se oblikuje v nekaj dobrega. Na tej točki lahko mladostniško upiranje razumemo kot njihovo neodobravanje, da določene stvari počnemo na utečen, konvencionalen način in ga hkrati lahko označimo za »razmišljanje izven okvira«. Ustvarjalen najstnik se včasih preprosto ne zmore sprijazniti z določenim stanjem in organsko išče in razmišlja o možnih izboljšavah. Tukaj se lahko odrasla oseba znajde v nevarnosti ter skomini, mladostnika obdržati v znanem okolju, z namenom zaščititi njega pred polomom. Odrasli ima tudi drugo možnost, ki pa od njega zahteva tveganje in pogum, da z mladim stopita skupaj na novo pot. Četudi takšna odločitev pomeni tveganje, morajo starši mlademu nuditi varnost in ljubezen, ter mu omogočiti, da razmišlja in se udejstvuje na svoj način. Če ob tem pomislimo na vse probleme človeštva, nismo za družbeni napredek še nikoli potrebovali toliko ustvarjalne in intelektualne pomoči, kot jo posedujejo mladostniški možgani. Prava pot je, da mladostniku stojimo ob strani in mu nudimo varen odnos, saj bo tako lahko vedno ob odraslem preizkušal svoje nove ideje in zamisli. Vzgojiteljem je tako ponujena edinstvena vloga, ki lahko pomaga sooblikovati bodočo odraslo osebo. Vzemimo torej čopič v roke in tako mlademu pomagajmo skupaj naslikati njegovo življenjsko sliko.