Novoletne zaobljube in kako v njih vztrajati

Med božičem in novoletnimi prazniki ljudje običajno naredimo refleksijo, v smislu kaj smo v tem letu počeli, kakšno je bilo to obdobje in kaj nam ni bilo všeč.

Praznični čas je obdobje, ko se spominjamo naših porazov in tudi naših uspehov, na katere smo ponosni. Ta refleksija se dogaja kot nekakšno previjanje filmskega posnetka, kjer med ogledom zgodbe podoživljamo čisto vsa čustva vseh preteklih močnih dogodkov. Na tem mestu tudi presojamo vse tisto, s čimer pri sebi nismo zadovoljni in kaj je tisto, kar si želimo spremeniti. Mogoče si želimo predrugačiti naše vedenje ali doživljanje nečesa, popraviti okrnjen – poškodovan odnos z bližnjimi, se naučiti česa novega, poprijeti za nov hobi itd.

Želje so lahko tudi čisto eksistencialne narave, želimo na primer poiskati novo službo in spremeniti delovno okolje ali narediti celo poklicni premik. V svojem življenju si marsikdo želi korenitih sprememb, ampak tega ne zmore, saj vse podobne želje na začetku spremlja strah, eno izmed naših primarnih čustev. Temu se lahko pridruži še sram, ki ga občutimo na način »saj če ne uspem, bom izguba, bom ničvreden, oziroma kaj bodo o meni mislili drugi, …«

Novoletni prazniki so za mnoge izmed nas pomembna prelomnica, kjer si ob kronološkemu mejniku zadamo nedosežene osebne cilje, ter si ponavljamo, »po novem letu bom pa res, uspelo mi bo«. Na tej ločnici je pomembno, da zmoremo z dejanji slediti svojim željam in ciljem ter da v njih nenehno vlagamo svojo energijo in kontinuiran trud. Želene spremembe morebiti ne uspemo udejanjiti takoj in zato lahko doživimo manjši neuspeh, začutimo razočaranje ali osebni poraz. Vse te izkušnje bolijo, saj povzročajo psihično in čustveno bolečino, tej pa se ljudje poskušamo izogibati. Na tem mestu je zdravo, da si dovolimo v polnosti začutiti ta čustvena stanja in obenem tudi jezo, ki je edino čustvo, ki človeku daje energijo, da pridobi voljo in motivacijo za spremembo.

Zdravo izražanje in reguliranje jeze je na tem mestu osvobajajoče, saj si tako omogočimo, da lahko nadaljujemo v začrtani smeri. Pomembno je, da nas mali neuspehi in porazi ne ohromijo, reči si moramo »ne, ne bo me potolklo, ne bom odnehal, kljub porazu, ne bom čakal še eno leto za spremembo!« Tukaj se kot odločilni dejavnik pokaže tudi naša osebna narava, vztrajnost in nenazadnje naša psihična odpornost. Na poti do uspeha in končnega rezultata se nahaja ogromno manjših neuspehov in porazov.

Nikakor si ne dopustimo, da nas neuspehi onemogočajo, ampak da so nam zvesti sopotniki do uspeha. Vztrajnost in psihično odpornost lahko vedno razvijamo in nadgrajujemo in tako pridemo do zadanega doseženega cilja osebno izpopolnjeni.

Staš Žnidar