Pomen nežnosti in poznavanja možganske znanosti za razvoj naših otrok
Ljudje želimo za svoje otroke najboljše, vendar se zgodi, da nam staršem kdaj ne uspe. Naš neuspeh je običajno rezultat (pre)močnih čustev odraslega oziroma nevzdržnosti situacije, ko starši preprosto izgubimo nadzor nad seboj.
Kljub naši najboljši volji in želji, da otroku stvar pojasnimo in razložimo, zakaj tega ne sme delati, izgubimo vajeti in delujemo nesočutni, zanemarjajoči, duševno ali telesno nasilni ter s tovrstno zlorabo z otrokom ne le izgubimo odlično priložnost učenja pomembne lekcije, ampak ob tem tudi izgubimo čustveni stik. Nevroznanost pravi, da je ta povezanost nujni člen vsakega odnosa, v našem primeru – vzgojnega trenutka med otrokom in starši. Brez čustvene povezanosti starši z vzgojnimi metodami in razumskimi razlagami nimajo dobrih možnosti za uspeh.
Odrasli lahko bolje razumemo, kako je otroku takrat, ko ne gre vse po maslu, in sicer tako, da primerjamo sebe v podobnem položaju. V trenutkih stresa ali ko nas določeno čustvo popolnoma preplavi, celo odrasel človek ne zmore vedno delovati optimalno. Naše misli in sposobnost analitičnega načrtovanja nam onemogočijo močna čustva in s tem možganske centre, ki v primeru slabe sposobnosti samoobvladovanja pogosto prevzamejo nadzor nad našim mišljenjem, čustvovanjem in vedenjem.
Starši znamo pogosto povedati, da je smisel vzgoje in discipline otroka naučiti, da bo za prihodnje vedel bolje. Ob tem radi pozabljamo, da je pomen besede disciplina učenje, pri čemer so otroci naši najbližji učenci, do katerih smo dolžni gojiti spoštljiv in sočuten odnos – že zgolj zato, ker so naši! Kljub našim najboljšim željam, da bi obrazložili lekcijo, se v stanju neobvladovanja zatekamo k zanemarjanju, nasilju in drugim neprimernim oblikam vedenja, ki na otrokove razvijajoče se možgane deluje izjemno škodljivo.
Otrok še tudi nima do konca razvitih možganskih kapacitet, da bi lahko vedno in takoj razumel, kaj je prav in kaj narobe. Otroci organsko pri starših iščejo varnost in so s tem tudi prepuščeni njihovemu odnosu. Naša naloga in odgovornost je, da jim prek odnosa pokažemo pravo pot. Tukaj jim lahko pomagamo razvijati sposobnosti načrtovanja in samoobvladovanja, vendar moramo pri tem biti tudi sami mirni. Če čutimo, da v »nas še vedno vre« jeza ali drugo čustvo, se je dobro za trenutek umakniti, popiti kozarec vode, da lahko v svojih mislih izostrimo vzgojni cilj: »Kaj zdaj želim, da bo moj otrok razumel.« Ko si odgovorimo na to vprašanje, se vrnemo k otroku in skupaj pomirimo še njegova čustva. Razložimo mu, da huda čustva ne obstanejo in da kmalu pojemajo. Nato, ko se tudi on umiri, razložimo, kaj je naredil in kaj pričakujete, da se izboljša.
Če pri vzgoji odrasli uporabljamo nasilne oziroma zlorabljajoče prijeme, posledično dovoljujemo, da možgani našega otroka procesirajo ogromne količine stresnih hormonov, kar povzroči ravno nasprotno stanje, v katerem bi se lahko on česa naučil.
Četudi smo bili sami kot otrok deležni kakršnihkoli oblik nasilja, imamo zdaj možnost do svojih otrok gojiti drugačen odnos. Starševstvo ima odnosni pomen, ki ga do svojih najmlajših razvijamo odrasli, v odnosu pa se razvijajo otroci in odrasli. To dejstvo nakazuje, da imamo zdaj tudi priložnost osebnostne rasti in otrokom ponuditi tisto, česar naši starši niso zmogli.
Glede na to, da poskušamo otrokom ponuditi največ, moramo najprej omogočiti, da smo z njimi v rahločutnem odnosu, ki s svojo držo podarja optimalen razvoj otroških možganov in življenjske izkušnje, ki bodo obarvane z razumevanjem in ranljivostjo staršev. Le tako lahko starši pustimo svoje bolečine odraščanja za seboj, da smo in se trudimo preseči slabe vzorce vedenja ter ustvarimo svoje.
Staš