Starševstvo je izjemno nagrajujoče poslanstvo, ki ga kot živ proces zaznamujejo vzponi in padci. V času harmonije in nenapetega ozračja se med odraslim in otrokom dogaja čudovit odnos izmenjave uglašene komunikacije, čustev in odnosa. Dragoceno je, če lahko v teh trenutkih s pozornostjo ob tem uživamo in se napojimo vseh užitkov in prijetnih hormonov, ki nam jih podarja odnos, ki je uravnan, reguliran in pozitiven.

Kaj vpliva na nas?

Kako bomo vzgajali in se odlikovali v odnosu s svojimi otroki, doživimo, ko postanemo starši. Tisto, kar močno vpliva na naš način starševstva, so naši spomini, izkušnje in odnosi iz naše preteklosti, ki jih z novo vlogo prinesemo iz obdobja odraščanja. Izkušnje, ki jih kot otroci nismo v polnosti predelali in razumeli, lahko povzročijo nastanek nerazrešenih in preostalih vsebin, ki vplivajo na kakovost naših odzivov na otroka. To povzroči, da so naša dejanja na otroško vedenje obarvana z burnimi čustvenimi odzivi, impulzivnim in nepremišljenim vedenjem, okrnjenim razumevanjem oz. dojemanjem situacije ali senzacij v našem telesu.

Vse to oslabi starševsko sposobnost, da v odnosu z otrokom ohranimo razum in vplivamo na svoje odzivanje in na kakovost odnosa z otroki. Odrasli lahko v teh situacijah doživljamo ogromno krivde in občutka nemoči in nesposobnosti, saj se ne vedemo kot vzorni starši. Pogosto v terapevtski praksi slišimo, da so otroci staršem sposobni povzročiti, da iz njih izvlečejo najhujšo verzijo sebe.

Starši in njihovi starši

Starši postanemo z rojstvom otroka, naši novi vlogi pa se pripne tudi naša čustvena prtljaga, ki se lahko nepredvidljivo vmeša v odnos otrok – starš. Nerazrešene travme in druge nepredelane izkušnje vsebujejo pomembne teme našega odraščanja, ki izvirajo iz ponavljajočih se izkušenj v zgodnjem otroštvu. Če teh spominov nismo reflektirali in ponotranjili, lahko vplivajo na naše zdajšnje delovanje. Brez globljega razumevanja samega sebe lahko svoje vedenje v sedanjosti razumemo kot popolnoma običajno in ne prepoznavamo, da se vedemo po določenem vzorcu iz preteklosti, pri čemer preteklost narekuje naše delovanje zdaj.

Kako nas lahko spomini nadvladajo?

Zakaj v naš zdajšnji trenutek vdirajo spomini iz preteklosti, je fenomen, ki nam ga omogoča spomin. Ljudje tvorimo spomin od svojega rojstva naprej in ga ločimo na implicitni, imenovan tudi nezavedni in eksplicitni spomin, kjer je nezavedni spomin prisoten takoj, eksplicitni spomin pa se začne tvoriti od 1,5 in 2 leta naprej. Rezultat dela implicitnega spomina je ustvaritev možganskih krogotokov, ki so odgovorni za proizvodnjo čustev, vedenjskih odzivov, kako gledamo na svet okoli sebe in naše razumevanje telesnih občutkov.

Implicitni spomin tudi povzroči, da ljudje lahko predvidevamo, kaj se zgodi v določenih ponavljajočih se izkušnjah. Ko na primer dojenček joka in mama odgovori na njegov distres s tolažbo in rahločutno prisotnostjo, bo dojenček ponotranjil izkušnjo in predvideval, da materina prisotnost da občutek umirjenosti in varnosti.

V prihodnosti bo na podoben način ob stiski poiskal mater ali drugo osebo in se pomiril. Skozi ponavljajoče se odnose naš um ustvari model, kako gledamo nase in na druge.

Izjemna lastnost nezavednega spomina je to, da ko se človeku prebudi, se posameznik ne zaveda, da ga je preteklost prevzela in se mu v odnosu z otrokom prebuja njegov lastni spomin ali izkušnja. Posledično lahko naša čustva, vedenja, telesni občutki in nezavedni mentalni modeli oblikujejo našo trenutno izkušnjo brez zavedanja, da nas programira naša preteklost.

Rešitve: starševska refleksija

1. Ko naša čustva zavrejo in postanemo razdražljivi, je dobro, da postanemo pozorni na svoje vedenje in počutje. Lahko si zapišemo okoliščine in situacijo, v kateri smo občutili, da bomo izgubili nadzor nad svojim vedenjem. Tako lahko ugotovimo, na katere sprožilce smo senzitivni.
2. Poglobimo svoje opazovanje z razmišljanjem o tem, kako se naše odzivanje na otroka povezuje z našimi preteklimi izkušnjami. Kako se v času pritiska kot starši odzovemo? Ti odzivi so skoraj samodejni, hitri in ob njih ne razmišljamo dosti. Pridejo hitro in gredo hitreje. Vendar so pogosto ti vzrok, zakaj je naša povezanost z otrokom prekinjena in vsi nadaljnji koraki discipliniranja ogroženi.

Ko starši ne prevzamemo odgovornosti za nezavedanje svoje preteklosti, poslabšamo svoje možnosti, da postanemo boljši starši ter onemogočimo svoj napredek in osebnostno rast. Posamezniki, ki ne poznajo izvora svojega vedenja in burnih čustvenih odzivov, se ne zavedajo svojih nerazrešenih vsebin in zmedo, ki jo vnašajo v odnos z otrokom. Tovrstne vsebine staršem povzročijo, da ne zmorejo biti prilagodljivi do svojih otrok in izbirati način svojega odzivanja do otroka, ki bi omogočal in pomagal njihovemu razvoju. Preprosto svojih otrok ne zmoremo slišati, ker je lastna preteklost in notranja izkušnja preglasna. Te situacije staršem odvzemajo sposobnost, da so ob svojemu otroku prisotni, saj naši burni avtomatski odzivi postanejo del nas in povzročijo, da je naša življenjska zgodba že napisana in pri tem nimamo izbire.

Ko nerazrešene vsebine narekujejo naše življenje, se človek znajde v vlogi pasivnega poslušalca, moral pa bi biti aktivni avtobiografski pisatelj. Brez samozavedanja lahko odrasli kot pokvarjena kaseta ponavlja vedenja svojih staršev in izkušenj iz teh odnosov in se burno odziva na podlagi lastnih izkušenj. V teh trenutkih nismo pilot na letalu, ampak smo potnik, in letalo je na avtopilotu, brez usmeritve.

 

Vir: Daniel J. Siegel, Mary Hartzell: Parenting from the inside out.