Dva različna izbruha otrok – 1.del
Večini staršev je lahko biti podporen, ljubeč in v uglašenem stiku s svojimi otroki. Še posebno, če so otroci veseli in se vedejo, kot mi želimo.
Vzgojiteljem je težje ohraniti to povezanost z otrokom, ko je ta muhast, razburjen, izkazuje trmo ali čezmerno čustvenost. Če starši želijo svojemu otroku nuditi vzgojno učenje, je treba razumeti, da so ravno trenutki otroškega izpada – trme tisti, ko nas otroci najbolj potrebujejo, da bodo lahko razumeli, kaj je prav in kaj narobe. Pomeni, da so ti trenutki krize idealni vzgojni čas.
Vedno ni treba, da pride do izbruha, saj Siegel predlaga, da so starši pozorni na otroško vedênje, še preden vzroji v neizmerno jezo in ples trme. Proaktivno starševstvo omogoča, da so starši v stiku z otrokom v trenutku, ko je otroška trma za vogalom. Tako lahko starši preprečijo, da bi sploh morali poseči po metodah discipline. Če malček začenja kazati znake slabšega vedênja, se starši vprašamo, ali je mogoče samo lačen, čuti nenadno neobvladljivo jezo, se počuti osamljenega in nujno potrebuje našo bližino oz. je preprosto fizično in psihično utrujen. Tako lahko starši zadovoljimo osnovne biološke potrebe otroka in omogočimo, da ne preide v utrujajoči stresni ples trme.
Vedno pa nam ne uspe in se moramo spoprijeti z otrokovo trmo. Na delavnicah in predavanjih spoznavamo opolnomočenost staršev, ki so opremljeni z osnovnim znanjem o otrokovih možganih in kako ti procesirajo trmo. Zakaj, se lahko vprašamo. Če so trenutki otroškega izbruha najprimernejši čas za učenje in disciplino, potem moramo razumeti, kako si bo moj otrok v času tantruma njegovi razvojni stopnji primerno kar se da najbolje zapomnil vzgojno lekcijo.
Nevroznanost otrokovih možganov jasno opredeljuje, da pri otrocih poznamo dve vrsti tantrumov.
Prvi oblika trme je kontroliran in načrtovan izbruh, pri katerem je otrok v popolnem nadzoru nad svojim vedênjem in čustvovanjem. Ta oblika kognitivne trme se zgodi, ko se otrok odloči, da bo s svojim pretiranim vedênjem, teroriziranjem starša poskušal prepričati, da bi mu ustregel v tej in oni stvari. S svojim vedênjem lahko otrok nemudoma preneha, če ta tako hoče – če mu ustrežemo v njegovih željah, se vedênje lahko preneha. Razlog, zakaj lahko v teh primerih nemudoma prekine »acting out« oz. takšno vedênje, je, da so pri njem v nadzoru najvišji – logični deli možganov. Ti omogočajo nadzor nad telesom, čustvi in tudi sprejemanjem dobrih odločitev.
Odrasli lahko tako prepozna vrsto trme in se nanjo odzove. Pri kognitivni trmi je pomembno, da z otrokom ohranimo čustveni stik in povezanost. Hkrati pa se z otrokom ne pogajamo in ne pristajamo na njegove zahteve ter želje. Kognitivna trma od staršev vedno zahteva, da s čustvenim stikom jasno pojasnijo, kje je meja primernega vedênja, in z otrokom spregovorijo, kaj lahko in česa ne. »Razumem, da si močno želiš te igračke, saj bi se z njo lahko igral z bratcem in bi se imela super. Lahko si je zaželiš za rojstni dan ali god in me tako opomniš, kaj je super darilo zate. Ni mi pa všeč, kako se obnašaš, saj dobro veš, da to ni primerno. Sporočaš mi tudi, da se tudi ne znaš obvladovati, in potemtakem popoldne ne moreva iti na obisk.«
Pomembno je, da starši ohranijo svojo mirnost ter sočutno otroku pojasnijo, kaj je počel, da to ni v redu in da imamo ljudje za svoja dejanja posledice. Tako bo otrok sam začel povezovati svoje vedênje s posledicami in uspešno vadil obvladovanje impulzov – samokontrole, spoštljive komunikacije, potrpljenja in sposobnosti, da počakamo na nagrado.
Kje ga polomimo?
Pogosto vidimo, da se starši spoprijemajo s kognitivno trmo na način, da jo ignorirajo, minimalizirajo njen pomen ali pa se nanjo odzovejo s kakšno obliko nasilja. Na tem mestu je treba poudariti, da je kognitivna trma glede na razvojno stopnjo otroka popolnoma normalna. Otroški možgani se sami od sebe ne zmorejo naučiti obvladovati trme ali močnih in velikih čustev. Vedno, ko se pri otroku pojavi, ta ni klic po pozornosti, ampak je klic po povezanosti, stiku in odnosu s starši. Ljudje, še posebno pa otroci, so možgansko in razvojno gledano zgrajeni na človeški stik.
To je naš način delovanja, in ne razvajenost. Z nevroznanstvenega področja bi lahko rekli, da nam otroci tako sporočajo: »Prosim, pomagaj mi naučiti moje možgane, da bodo znali delovati v teh trenutkih.« Obvladovanje kognitivne trme lahko dosledni starši pripeljejo tako daleč, da bo otrok po njej posegel še samo v zelo redkih primerih.
Vse, kar moramo narediti, je, da kot starši izkoristimo večino trenutkov trmarjenja in malčkom pomagamo, da bodo znali bolje regulirati trmo. Tako odrasli s čustvenim urjenjem otrokovih možganov omogočimo, da se ne bodo več zatekali k tej neučinkoviti strategiji.
Vir: Daniel J. Siegel