Pomemben del okrevanja je razumevanje, zakaj se je posameznik sploh poškodoval. Dejavnik, ki odločno pomaga k uspešnejšemu premagovanju tega izziva, je odziv staršev. Če želite izvedeti, ali se vaš otrok oz. mladostnik samopoškoduje, ga poskusite nežno vprašati. Pri teh pogovorih je ključno, da se ne razburjate ali se pretirano odzovete, ne podajate občutka krivde, sramu ali gnusa.

Prvotno sporočilo starševskega odziva mora biti: »Ni treba, da se počutiš slabo, ker to počneš. Rad te imam in sem tukaj ob tebi.«
Samopoškodovanje se pogosto pojavlja kot rezanje kože, pri čemer mladi uporabljajo tudi svoje nohte, rezila, nože ali celo kapice pisala. Posledice so vidne kot opekline, uničena koža, izpuljeni lasje ali celo kot tepež samega sebe. Vedenje je običajno kazalnik globlje težave. Naloga odraslih je, da mladim pomagamo odkriti, kje tiči vzrok.
Tovrstno vedenje pogosto opažamo pri otrocih in mladostnikih z anksioznostjo, depresijo, motnjami prehranjevanja, posttravmatsko stresno motnjo in tistih z zgodovino travme, zanemarjanja in zlorabe.

Drugi ogrožajoči dejavniki so:
 nizka samopodoba,
 občutek osamljenosti in zavrženosti,
 občutek nevarnosti v šoli ali doma,
 perfekcionizem,
 pogosti konflikti s prijatelji in družino,
 impulzivno vedenje,
 nagnjenost k nezdravim vedenjem, ki lahko pripeljejo do telesne poškodbe.

Pogosto se zgodi, da ko starši pripeljejo otroke in mladostnike na psihoterapijo, pravijo, da so za nevarno vedenje izvedeli šele potem, ko je preteklo nekaj časa. Odkritje ran in vedenja je šokantno samo po sebi, pri tem pa je čas trajanja tovrstnega, skrivnega vedenja tisti udarec, ki starša zares potolče. Mladostniki so izjemno sposobni uspešno skrivati dokaze o svojem vedenju pred starši, prijatelji in drugo okolico.

Če sklepate, da ima vaš mladostnik samopoškodovalno vedenje, ste lahko pozorni na naslednje znake:

 poškodbe, ki so videti sumljive,
 mladostnikov odmik od okolice,
 rane, ki se ne zacelijo in so celo vedno slabše,
 mladostnik omeni samopoškodovanje,
 zbiranje ostrih predmetov,
 skrivnostno vedenje,
 oblačenje v dolge rokave in dolge hlače,
 izogibanje socialnim stikom,
 izogibanje športnim dejavnostim, ki vključujejo kratka oblačila.

Starši – samo ljudje?

Starši ob tem, da se lastni otroci samopoškodujejo, lahko občutijo ogromno žalosti, nemoči, jeze in tudi sramu. Kako potem zdržati s temi močnimi čutenji, ki jih kot starši lahko občutimo in smo hkrati tudi ustrezno ob strani svojim mladostnikom?
Pomembno je, da lahko svoja čustva uspešno in primerno uporabimo za pogovor z mladimi. Tako se ne poskušamo odzvati mirno, kot da se nas ne dotakne. V terapevtski praksi pogosto slišim misel: »Ne smem mu pokazati, da sem popolnoma šokiran in sesut.«
Tudi otroci in mladi lahko čutijo točno ta čustva, samo jih ne zmorejo obvladovati – sprostiti. Ravno tukaj je priložnost za čustveni stik, da tudi starši lahko pokažemo svoja čustva. Paziti pa moramo, da odrasli ob svojih otrocih ne razrešujemo svojih čustev. Ta uporabimo za vzpostavitev povezanosti, za močnejši odnos, ki služi kot odskočna deska, da lahko mladostnik ob odraslih pove in zaupa tista najtežja čutenja.

Kaj je ključno?
Odrasli tako pazimo, da mladostnika čustveno ne preobremenimo in s tem čezmerno ne obremenimo njegovega doživljanja, ampak samo pustimo, da izrazi težo svojih čustev. Mi to doživljanje lahko nato slišimo, ovrednotimo, opišemo in pomagamo sprostiti.

Kaj sproži samopoškodovalno vedenje?

Pomemben del vzpostavitve varnosti je, da poskušamo z mladimi skupaj razumeti, zakaj to počnejo.

1. Možnost je, da mladostniki sprostijo notranji nemir in napetost s tem, da se samopoškodujejo in tako stimulirajo sprostitev endorfinov.

2. Možnost je, da to počno, ker želijo občutiti telesno bolečino namesto čustvene otopelosti.

Drugi sprožilci so lahko:

 močna jeza,
 žalost,
 osamljenost,
 razdraženost,
 socialne težave,
 družinski prepiri,
 zavrženost od sovrstnikov ali družine,
 uporaba socialnih medijev z video in slikovno vsebino, ki kaže druge otroke z rezanjem.

 

Kakšen naj bo naš odziv?

Na tem mestu ni enopomenskega odgovora. Vsi smo ljudje in dokler se to ne zgodi našemu otroku, lahko o teh primerih čutimo drugače kot tedaj, ko se to zgodi nam. Dobro je, če lahko ohranimo mirnost in odkrito spregovorimo brez podajanja obsodb. Kritika in čezmerni odzivi staršev lahko mladostnika potisnejo v molk in izolacijo. Strokovnjaki na tem mestu svetujejo uporabo odprtega tipa vprašanj o počutju, kaj menijo o razlogih za to početje, in najpomembnejše: da odrasli zmoremo podati občutek slišanosti in varnosti ter biti viden.

»Vidim, da ti mora biti zelo hudo spregovoriti o tem, ampak jaz sem tukaj, skupaj bova zmogla.«

Poiščite pomoč
Če se mladi samopoškudujejo, moramo poiskati profesionalno pomoč. Obisk pri zdravniku in strokovnjaku za duševno zdravje adolescentov je naslednji korak. Psihoterapija mladostnikom pomaga, da prepoznavajo sprožilce, ki pripomorejo k negativnim mislim. Tako se namesto samopoškodovalnega vedenja učijo tehnik prepoznavanja in regulacije svojih čustvenih stanj.